Ker se za nedeljsko delavnico za zdaj še ni prijavila nobena udeleženka, sem se odločila, da ta termin za enkrat odpovem. Če bi si vseeno želelo sodelovati vsaj 5 udeleženk, mi prosim sporočite do jutri zvečer. V tem primeru bom delavnico z veseljem izvedla. V nasprotnem primeru se vidimo na naslednjem terminu. 💛

Upaš si nekaj. Dovoliš si, zavzameš svoj prostor, poveš, kaj hočeš, pokažeš, kdo si — in za trenutek začutiš, kako v tebi naraste moč. Nato, takoj zatem, te preplavi val. Prikuje te ob tla: »Kako si drzneš?«, »Kaj pa misliš, kdo si?«, »To je preveč.« 💥 Sram. Tisti, ki tvoj pogum spremeni v obžalovanje. Evo, česar le malokdo razume o njem: Sram ni resnica o tebi. Je zaščitni mehanizem. Poglej vrstni red: - Moč pride prva — to je tvoj resnični jaz, ki se razširi, zavzame svoj prostor, pove resnico. - Sram pride za njo — da te spravi nazaj v vrsto. Dva različna vira: eden si ti. Drugi pa je vzorec, ki so ti ga vcepili. Moč čutiš, ker je resnična. Sram čutiš, ker so te naučili, da je to prepovedano. 📌 Zakaj sram deluje tako? Ker te varuje pred tem, česar se najbolj bojiš: pred zavrnitvijo. Če se pomanjšaš, če se osramotiš, preden te lahko zavrnejo drugi, ostaneš na varnem. Sram je zavrnitev, ki si jo zadaš vnaprej — da ti je ni treba tvegati od drugih. Naučil te je izginiti, ker je bilo nekoč izginiti edini način, da obdržiš svoje mesto in ljubezen drugih. Zato ne: tvoji molki, tvoji umiki, tvoja obotavljanja — niso šibkost. So zvesti varuhi, ki so opravljali svoje delo — da te zaščijo. 👉 A danes nisi več otrok, ki je moral izginiti, da bi preživel. Sram lahko še vedno vznikne — to je stara navada. Naučiš se ga lahko prepoznati. Začutiti ga. Poimenovati ga. In pustiti, da mine. In namesto tega zaupaj tisti moči, ki vedno pride prva. Ker prav ona govori resnico.

Prvi je, da nase prevzamemo vso krivdo. Drugi je veliko bolj prikrit: začnemo iskati odnose, v katerih se lahko v primerjavi z drugo osebo končno počutimo kot "tisti, ki ravna prav". To lahko pomeni, da ostajamo v odnosih z ljudmi, ki so manj čustveno prisotni, manj spoštljivi ali bolj osredotočeni nase. Ne zato, ker bi nas takšni odnosi hranili, ampak zato, ker nam omogočajo, da vsaj za trenutek ne nosimo več vloge krivca. Toda cena je visoka. Nenehno se prilagajamo, razlagamo, pomagamo, nosimo breme ali iščemo svoje mesto v odnosu. Sčasoma to izčrpa. To je ena od manj vidnih plati sindroma reševalca. Navzven se zdi, da želimo rešiti druge. V resnici pa pogosto skušamo zaceliti staro rano – občutek, da nikoli nismo bili dovolj. Prava svoboda ne pride takrat, ko najdemo nekoga, ob katerem smo videti "boljši". Pride takrat, ko primerjave ne potrebujemo več. Ko občutek krivde popusti, se pojavi novo vprašanje: »Ali mi ta odnos omogoča, da sem lahko v njem pristno jaz, ob medsebojnem spoštovanju?« Od takrat naprej energije ne porabljamo več za iskanje svojega mesta v odnosu. Lahko jo usmerimo v življenje.

"Oprosti." Verjetno je ena izmed besed, ki jo izgovorimo največkrat. Oprosti, ker zamujam. Oprosti, ker sprašujem. Oprosti, ker potrebujem nekaj. Oprosti, ker "sem". Ampak... Si se kdaj zares ustavila in se vprašala, zakaj se sploh opravičuješ? Ne govorim o trenutkih, ko res naredimo napako. Govorim o vseh tistih majhnih "oprosti", ki pridejo skoraj samodejno. Ko prosiš za pomoč. Ko izraziš svoje mnenje. Ko želiš pet minut zase. Ko poveš, da ne zmoreš. Kot da bi že samo to, da obstajaš s svojimi potrebami, zahtevalo opravičilo. In ravno tukaj se pogosto skriva nekaj zelo starega. Mnoge smo se že zelo zgodaj naučile, da je bilo varneje biti tiho. Da ne motimo. Da ne zahtevamo preveč. Da ne zavzamemo preveč prostora. Ne zato, ker bi bilo z nami kaj narobe. Ampak zato, ker smo se tako naučile ohranjati mir. Sčasoma pa to postane avtomatično. Beseda "oprosti" ni več samo beseda. Postane način, kako se premikamo skozi življenje. Po malem se zmanjšujemo. Po malem odmikamo svoje potrebe. Po malem verjamemo, da moramo najprej poskrbeti za vse druge. In šele potem... mogoče tudi zase. Ampak veš... To, da imaš potrebe, ni napaka. To, da želiš biti slišana, ni napaka. To, da rečeš "ne", ni napaka. In to, da zavzameš svoj prostor, nikomur ničesar ne jemlje. Mogoče si se dolga leta opravičevala za nekaj... ...kar sploh nikoli ni bilo tvoje breme. Zato te danes vabim k majhnemu poskusu. Naslednjič, ko boš želela reči "oprosti"... se za trenutek ustavi. In se vprašaj: "Za kaj se pravzaprav opravičujem?" Če je odgovor: "Za to, da sem izrazila svojo potrebo." Potem mogoče opravičilo sploh ni potrebno. Mogoče je potreben samo nov občutek. Da imaš tudi ti pravico biti tukaj. Takšna, kot si. 🤍