V nekaterih družinah otroci doživljajo, da ljubezen, pozornost, priznanje ali ponos staršev niso enakomerno razporejeni. Eden je pohvaljen zaradi svojih rezultatov in prejme več pozornosti. Drugi postane »priden«, »samostojen«, tisti, ki ne zahteva veliko. Včasih starši tega sploh ne počnejo namerno. Toda otrok opazuje. In predvsem čuti. ❤️ »Ona ima nekaj, česar jaz nimam.« Tukaj se lahko začne primerjanje. 🔄 Otrok lahko postopoma razvije prepričanje: »Da bi bil ljubljen, moram biti tak kot on/ona.« Ali: »Da bi dobil pozornost, moram biti boljši.« Ali: »Ko je ona v ospredju, mene ni.« In odnos med sorojenci se lahko počasi spremeni v tekmovanje. ⚔️ Ona ali jaz. Njena uspešnost postane moj neuspeh. Njena pozornost postane pozornost, ki je jaz nimam. Njen talent postane dokaz, da sem jaz manj sposoben. Njeno mesto postane grožnja mojemu mestu. Tako se lahko rodi ljubosumje. 💔 in ⚠️ Dokler sem ljubosumna, se ne počutim dovolj... 🌱 Toda pod ljubosumjem je pogosto nekaj drugega. Ne samo: »Želim to, kar ima on-a.« Ampak: »Želim biti opažen-a tako, kot je opažen-a on-a.« »Želim biti priznan-a.« »Želim čutiti, da moja prisotnost šteje.« »Tudi jaz želim imeti svoje mesto.« ❤️ Raztopi se lahko takrat, ko razumeš, kaj ti želi povedati, sprejmeš svojo željo in začneš zanjo skrbeti na drug način. In tukaj se začne resnična sprememba. 🌱 Ni ti treba več živeti po logiki: »Da bi imela jaz svoje mesto, ga mora imeti druga oseba manj.« Lahko prideš do: ✨ »Njeno mesto mi ničesar ne jemlje. Tudi jaz imam svoje mesto.« Njena uspešnost ne pomeni mojega neuspeha. Njena lepota ne zmanjšuje moje. Njena pozornost ne pomeni, da sem jaz manj pomembna. Njeni odnosi ne pomenijo, da sem jaz manj ljubljena. Njena prisotnost ne pomeni moje odsotnosti. 🌿 Ni več on-a ali jaz. Lahko sva obe. Zavzeti svoje mesto ne pomeni vzeti mesto drugemu. Pomeni: tvoje mesto obstaja. ✨ In tvoje telo pogosto zelo dobro ve, ob kom ga lahko začutiš. lahko opazuješ: 🔎 Kje se še vedno borim za svoje mesto?

To je vprašanje, ki se pogosto pojavi. »Zakaj moram nazaj? Saj se je to že zgodilo.« In odgovor je pravzaprav zelo preprost. Ne vračamo se zato, da bi spremenili preteklost. Vračamo se zato, ker je lahko del tega, kar se je zgodilo, še vedno prisoten v nas. Morda danes razumeš, kaj se je zgodilo. Veš, zakaj reagiraš tako, kot reagiraš. Veš, da nisi več otrok. Veš, da si danes varen/varna. Ampak … tvoje telo se lahko še vedno odziva, kot da se nekaj dogaja zdaj. Nekaj te stisne. Nekdo povzdigne glas. Nekdo se oddalji. In nenadoma nisi več tam, kjer si danes. Tvoj razum ve eno. Tvoje telo pa občuti nekaj drugega.🔓 To je tisti del, ki ga ne moremo vedno spremeniti samo z razmišljanjem. Zato se včasih vrnemo. Ne zato, da bi ponovno živeli bolečino. Ampak da bi lahko tam, kjer je nekoč ostalo nekaj odprtega … danes ustvarili drugačen občutek. ✨ Da lahko preteklost postane zgodba, ki jo nosiš … namesto zgodbe, ki še vedno nosi tebe. In ko se nekaj v tebi umiri … se začne spreminjati tudi tvoje sedanje življenje. Več miru. Več energije. Več lahkotnosti. Več prostora za odnose, življenje in stvari, ki jih imaš rad/a. 🌿 Preteklosti ne spreminjamo. Spreminjamo način, kako jo danes nosimo v sebi.

Dodala sem termine za skupinske delavnice do konca leta. Za nedeljo 13.09 so še prosta mesta, če bi se katera udeležila, naj mi sporoči v Tchat.

Nekaj je, kar je včasih zelo težko sprejeti: Lahko preživimo velik del življenja in čakamo, da nam starši dajo nekaj, česar nam preprosto niso sposobni dati. - Ljubezen. - Priznanje. - Varnost. - Poslušanje. - Potrditev. - Občutek, da smo pomembni. - Občutek, da smo dovolj. In dokler čakamo, da nam bodo to dali … se vedno znova vračamo na isto mesto. Vedno znova. Kot da bi hodili po vodo v izsušen vodnjak. Spustimo vedro. Čakamo. Ga dvignemo. Nič. In si rečemo: »Poskusil/a bom še enkrat.« Kopljemo malo globlje. Še bolj se trudimo. Postanemo bolj prijazni. Bolj razumevajoči. Bolj ustrežljivi. Več odpuščamo. Se bolj prilagajamo. Zmanjšujemo pomen svojih občutkov. In upamo … da nam bodo nekega dne končno dali to, na kar čakamo že od otroštva. Toda vodnjak ostaja suh. In ni zato, ker nismo kopali dovolj globoko. Ampak zato, ker v njem ni vode. To spoznanje je lahko izjemno boleče. Ker pomeni sprejeti, da morda naš oče nikoli ne bo postal oče, kakršnega smo potrebovali. Da nam mama morda nikoli ne bo znala dati priznanja, ki ga čakamo. In da se ne moremo vrniti v svoje otroštvo ter končno dobiti tistega, kar nam je takrat manjkalo. Toda v tem je tudi nekaj globoko osvobajajočega. Ni nam več treba kopati. Lahko nehamo čakati. Nehamo dokazovati. Nehamo iskati odobravanje svojih staršev, kot da bo nekoč končno popravilo nekaj v nas. In predvsem … lahko začnemo iskati vodo drugje. Ne zato, da bi pozabili, kaj nam je manjkalo. Ne zato, da bi zanikali svojo rano. Ampak zato, da lahko končno priznamo: »To, kar sem potreboval/a, je bilo legitimno. Ampak tega danes ne bom mogel/mogla prejeti na tem mestu.« In morda zdravljenje ni v tem, da uspemo priklicati vodo iz izsušenega vodnjaka. Morda je zdravljenje v tem, da se obrnemo. In odkrijemo, da voda obstaja drugje. 💧 In ti? Kateremu »vodnjaku« se morda še vedno vračaš v upanju, da boš nekoč dobil/a tisto, česar ti ne more dati?