Ker se za nedeljsko delavnico za zdaj še ni prijavila nobena udeleženka, sem se odločila, da ta termin za enkrat odpovem. Če bi si vseeno želelo sodelovati vsaj 5 udeleženk, mi prosim sporočite do jutri zvečer. V tem primeru bom delavnico z veseljem izvedla. V nasprotnem primeru se vidimo na naslednjem terminu. 💛

Upaš si nekaj. Dovoliš si, zavzameš svoj prostor, poveš, kaj hočeš, pokažeš, kdo si — in za trenutek začutiš, kako v tebi naraste moč. Nato, takoj zatem, te preplavi val. Prikuje te ob tla: »Kako si drzneš?«, »Kaj pa misliš, kdo si?«, »To je preveč.« 💥 Sram. Tisti, ki tvoj pogum spremeni v obžalovanje. Evo, česar le malokdo razume o njem: Sram ni resnica o tebi. Je zaščitni mehanizem. Poglej vrstni red: - Moč pride prva — to je tvoj resnični jaz, ki se razširi, zavzame svoj prostor, pove resnico. - Sram pride za njo — da te spravi nazaj v vrsto. Dva različna vira: eden si ti. Drugi pa je vzorec, ki so ti ga vcepili. Moč čutiš, ker je resnična. Sram čutiš, ker so te naučili, da je to prepovedano. 📌 Zakaj sram deluje tako? Ker te varuje pred tem, česar se najbolj bojiš: pred zavrnitvijo. Če se pomanjšaš, če se osramotiš, preden te lahko zavrnejo drugi, ostaneš na varnem. Sram je zavrnitev, ki si jo zadaš vnaprej — da ti je ni treba tvegati od drugih. Naučil te je izginiti, ker je bilo nekoč izginiti edini način, da obdržiš svoje mesto in ljubezen drugih. Zato ne: tvoji molki, tvoji umiki, tvoja obotavljanja — niso šibkost. So zvesti varuhi, ki so opravljali svoje delo — da te zaščijo. 👉 A danes nisi več otrok, ki je moral izginiti, da bi preživel. Sram lahko še vedno vznikne — to je stara navada. Naučiš se ga lahko prepoznati. Začutiti ga. Poimenovati ga. In pustiti, da mine. In namesto tega zaupaj tisti moči, ki vedno pride prva. Ker prav ona govori resnico.

Danes sem imela pogovor s klientko o pretiranem razmišljanju. Velikokrat se sprašujemo, kako ustaviti razmišljanje. V resnici pa nas pogosto ne izčrpavajo misli same, temveč čustvo, ki je ostalo neizraženo ali nezadovoljeno. Predstavljaj si, da stojiš v vrsti v pekarni. Nekdo pride mimo in se brez besed postavi predte. V sebi pomisliš: »Kako si to sploh dovoli?« A ne rečeš ničesar. Oseba opravi nakup, ti pa ostaneš z neprijetnim občutkom. Kasneje o dogodku razmišljaš, ga morda omeniš doma, in čez dan ali dva se ga še vedno spomniš. Če se za trenutek ustavimo pri samem dogodku in se vprašamo: »Kaj sem takrat čutila?« je odgovor tukaj dokaj preprost. Jezo.Razdraženost.Neodobravanje. Naloga jeze je, da nas spodbudi k dejanju in postavitvi meje. V takšni situaciji bi to lahko pomenilo, da mirno rečeš: »Prosim, da se držite vrste.« Ko jeza dobi možnost, da se izrazi na primeren način, izgubi svojo moč in ni več potrebe, da bi o situaciji razmišljala še več dni. Če smo iskrene, v tem primeru verjetno res ne boš več razmišljala o tem. Lahko pa je v ozadju tudi žalost. Predstavljaj si otroka, ki mu je nekdo v šoli vzel ali zlomil najljubšo igračo. Ko pride domov, joka. Mama ne more spremeniti tega, kar se je zgodilo. Ne more zavrteti časa nazaj in popraviti dogodka. Lahko pa naredi nekaj drugega. Lahko ga objame. Ga posluša. Je ob njem. In pogosto vidimo, kako se otrok postopoma umiri in ni več tako žalosten. Ne zato, ker bi se dogodek izbrisal. Temveč zato, ker je žalost dobila nekaj, kar potrebuje: bližino, podporo in občutek, da v svoji bolečini ni sam. Otroci to počnejo zelo naravno. Ko so žalostni, poiščejo bližino. Ko jih je strah, poiščejo varnost. Ko so jezni, pokažejo, da jim nekaj ni všeč. Kasneje pa se naučimo čustva zadrževati, jih analizirati ali o njih neskončno razmišljati. Velikokrat ne trpiš zato, ker se je nekaj zgodilo. Trpiš zato, ker čustvo, ki se je ob tem pojavilo, ni dobilo tistega, kar potrebuje. Jeza potrebuje izraz ali mejo. Žalost potrebuje podporo in bližino.

Nekaj, kar lahko spremeni način, kako doživljaš odnose. Ne v glavi. V telesu. Velikokrat odzive drugih vzamemo osebno. Nekdo postane hladen. Oddaljen. Malo bolj oster. In v tebi se nekaj premakne. »Sem naredil/-a nekaj narobe?« »Me ne mara?« »Je nekaj narobe z mano?« Čeprav je bil začetek mogoče popolnoma nedolžen. Ena beseda. Nevtralen pogled. Kratek odgovor. Gesta brez posebnega pomena. Na drugi strani pa močna reakcija. Hladnost. Jeza. Oddaljevanje. Kot da se je zgodilo nekaj velikega … čeprav se v resnici skoraj ni nič. Ampak tukaj je stvar: Včasih to, kar se aktivira, sploh ni povezano s sedanjim trenutkom. Da — lahko nehote sprožiš reakcijo pri drugem. Brez slabega namena. Brez da bi sploh vedel/-a. S svojo prisotnostjo, besedami ali načinom komunikacije se lahko dotakneš nečesa, kar je v drugi osebi že dolgo tam. Starega zaščitnega mehanizma. Nečesa, kar se je nekoč moralo zaščititi … in še danes odreagira, kot da nevarnost še vedno obstaja. Ne pomeni nujno, da si ti problem. Ali da moraš nekaj popraviti. Včasih si samo stik med sedanjo situacijo … in nečim starim, kar še ni bilo zares predelano. Ko to razumeš, se nekaj sprosti. Nehaš nositi stvari, ki niso tvoje. Lažje dihaš.Lahko ostaneš v odnosu — brez da izgubiš sebe. Manj avtomatskih reakcij. Več notranje stabilnosti. Več spoštovanja do svojega čustvenega prostora. in še to vprašanje: Ko neka situacija v tebi sproži močnejšo reakcijo, kot bi jo pričakoval/-a … Ali te zares aktivira trenutna situacija? Ali pa se je samo dotaknila nečesa starejšega — spomina iz preteklosti, ki še vedno živi v tebi?