V resnici največji del stresa, ki ga nosiš … pogosto prihaja od drugih. Ne toliko zaradi tega, kar dejansko počnejo, ampak zaradi prostora, ki jim ga pustiš v svoji glavi in v svojem telesu. Poznaš tiste trenutke, ko se zbudiš že napet, ker se pripomba tvojega šefa še vedno vrti v tvoji glavi. Ali ko v mislih znova in znova podoživljaš družinski prepir, ki se je zgodil pred enim tednom. Ali ko se izčrpavaš z željo, da bi ugajal ljudem, ki – bodimo iskreni – ne bi izgubili niti minute spanca, če bi izginil iz njihovega vsakdana. Medtem ko se ti krčiš, oni mirno nadaljujejo svoje življenje, ne da bi se sploh zavedali, kakšen pečat so pustili v tvojem notranjem prostoru. In prav tu se skriva slon v sobi:stres ne izhaja toliko iz tega, kar ti drugi počnejo, temveč iz prostora, ki jim ga dovoliš zasedati v sebi – čustveno. Vsaka minuta, ko premlevaš njihove odločitve, je minuta, ko ne gradiš svojega življenja.Vsaka ura, porabljena za poskuse nadzora nad tem, kaj mislijo ali počnejo, je ura manj za negovanje osebe, kakršna želiš postati. In pogosto – skoraj ironično – so tisti, ki te čustveno najbolj izčrpavajo, prav tisti, ki najmanj prispevajo k tvoji rasti. Ti prijatelji, ki kritizirajo tvoje ambicije, ker si svojih ne upajo pogledati.Ti pasivni sodelavci, ki postavljajo pod vprašaj tvojo zavzetost.Ti bližnji, ki so opustili svoje sanje in bi radi, da opustiš tudi ti svoje. Pravi preobrat se začne, ko se odločiš, da svoje čustvene energije ne boš več puščal v rokah tistih, ki ne sodelujejo pri tvoji prihodnosti. Ko nehaš dajati moč nad svojim razpoloženjem ljudem, ki ne plačujejo tvoje najemnine niti cene tvoje notranje rasti.Ko razumeš, da so njihova mnenja le hrup. In njihova drama samo motnja. Od tu naprej znova postaneš svoboden.Svoboden, da neguješ svojo energijo.Svoboden, da gradiš tisto, kar resnično šteje.Svoboden, da postaneš oseba, kakršno tvoja zgodba čaka, da jo postaneš. In če danes čutiš, da turbulence drugih preveč vdirajo v tvoj notranji prostor, potem ostani tukaj. Delila bom ključna orodja, kako zaščititi svojo energijo, razjasniti mentalni prostor in se ponovno usmeriti na tisto, kar gradi tvoje življenje – ne na tisto, kar ga razpršuje.

Vračamo se tja, kjer telo pozna pravila. Tudi če ta pravila bolijo. Vzorec je močnejši od izbire, dokler ga ne vidimo. ➡ Vaja: pomisli na svoj zadnji odnos in se vprašaj:»Kaj je moje telo nezavedno prepoznavalo?«

Tvoja potreba po hitri povezanosti ni bolezenska odvisnost. To je krik telesa, ki nikoli ni poznalo varnosti. To ni slabost, to je spomin. ➡ Vaja: napiši stavek, ki bi ga kot otrok želel_a slišati. Npr.: “Lahko se zaneseš name.”

Travma ni dogodek, ki si ga doživel_a.Travma je način, kako je tvoje telo ta dogodek shranilo. Čustveni spomin.Spomin telesnih občutkov. To je tisto, kar se je vtisnilo vate zaradi tega, kar si preživel_a. Kot vrata, ki so ostala priprta.Nikoli zares zaprta. Travma ni mentalna. Vpisana je v meso. Včasih je dovolj že zelo malo. Beseda. Spomin. Gesta. Občutek. In vse se vrne. Kot da se dogaja zdaj. Zato se mnogi, da ne bi več čutili, zaščitijo. Otrdijo se. Odklopijo se od čustev. Odmaknejo se od telesa, ker postane neprijetno, včasih celo zaskrbljujoče. Ta oklep daje vtis zaščite.V resnici zapira.Prekine stik z globokimi potrebami.Omejuje.Onemogoča polno čutenje, polno bivanje. Še vedno občutljivo območje potrebuje nežnost.Otrdelo območje potrebuje prožnost. Trenutek, ko prepoznaš, kaj je v tebi še odprto,in kaj si zamrznil_a, da bi zdržal_a,je ključen trenutek. Takrat se lahko nekaj začne spreminjati. Ne skozi napor. Ne skozi napetost. Temveč skozi bolj zavestno prisotnost.S sproščanjem spominov, shranjenih v telesu.S popravljanjem resničnih potreb. V mirnem in spoštljivem vračanju k sebi. In tega vračanja se je mogoče naučiti. V tvojem ritmu.

Strah v komunikaciji ima ključno vlogo pri razvoju in vzdrževanju zadržanega vedenja. Kadar posameznik ob izražanju svojih misli, čustev ali potreb pričakuje negativne posledice — kot so: zavrnitev, kritika, konflikt ali izguba odnosa — se začne postopoma zadrževati. Tišina in umik postaneta način zaščite pred zaznano nevarnostjo. 👉 Zadržano vedenje se rodi iz strahu pred drugim … a predvsem iz strahu pred samim seboj v odnosu. Posameznik se ne boji le odziva druge osebe, temveč tudi lastne ranljivosti, lastne jeze, potreb ali meja, ki bi jih moral izraziti. V ozadju deluje zaščitni mehanizem, ki se pogosto oblikuje že zgodaj v življenju: »Če bom tiho, bom varen/varna.« »Če ne bom zavzemal(a) prostora, me ne bodo napadli.« »Če se umaknem, bom ljubljen(a).« Takšna notranja logika je bila nekoč smiselna in celo nujna za preživetje v odnosih. V odraslosti pa ista strategija postane vir notranjega konflikta, frustracije in trpljenja. Posameznik sicer ohranja navidezni mir v odnosih, vendar za ceno lastne avtentičnosti, samospoštovanja in čustvenega stika s seboj. Strah v komunikaciji tako ne vpliva le na to, kaj posameznik pove ali ne pove, temveč dolgoročno oblikuje njegov odnos do sebe in drugih.