"Oprosti." Verjetno je ena izmed besed, ki jo izgovorimo največkrat. Oprosti, ker zamujam. Oprosti, ker sprašujem. Oprosti, ker potrebujem nekaj. Oprosti, ker "sem". Ampak... Si se kdaj zares ustavila in se vprašala, zakaj se sploh opravičuješ? Ne govorim o trenutkih, ko res naredimo napako. Govorim o vseh tistih majhnih "oprosti", ki pridejo skoraj samodejno. Ko prosiš za pomoč. Ko izraziš svoje mnenje. Ko želiš pet minut zase. Ko poveš, da ne zmoreš. Kot da bi že samo to, da obstajaš s svojimi potrebami, zahtevalo opravičilo. In ravno tukaj se pogosto skriva nekaj zelo starega. Mnoge smo se že zelo zgodaj naučile, da je bilo varneje biti tiho. Da ne motimo. Da ne zahtevamo preveč. Da ne zavzamemo preveč prostora. Ne zato, ker bi bilo z nami kaj narobe. Ampak zato, ker smo se tako naučile ohranjati mir. Sčasoma pa to postane avtomatično. Beseda "oprosti" ni več samo beseda. Postane način, kako se premikamo skozi življenje. Po malem se zmanjšujemo. Po malem odmikamo svoje potrebe. Po malem verjamemo, da moramo najprej poskrbeti za vse druge. In šele potem... mogoče tudi zase. Ampak veš... To, da imaš potrebe, ni napaka. To, da želiš biti slišana, ni napaka. To, da rečeš "ne", ni napaka. In to, da zavzameš svoj prostor, nikomur ničesar ne jemlje. Mogoče si se dolga leta opravičevala za nekaj... ...kar sploh nikoli ni bilo tvoje breme. Zato te danes vabim k majhnemu poskusu. Naslednjič, ko boš želela reči "oprosti"... se za trenutek ustavi. In se vprašaj: "Za kaj se pravzaprav opravičujem?" Če je odgovor: "Za to, da sem izrazila svojo potrebo." Potem mogoče opravičilo sploh ni potrebno. Mogoče je potreben samo nov občutek. Da imaš tudi ti pravico biti tukaj. Takšna, kot si. 🤍