sem tukaj zato, ker mi kljub (ha, ali pa zaradi) milijonom interesom najbolj igra srce ko opazujem rastline, kako rastejo, mikroorganizme v njihovih procesih, živali, ko so lahko res one one, ljudi, ki znajo z vsem tem magično sobivat in ko sem tudi jaz v njihovi družbi lahko res jaz :D Ne vem, če sem najprej arhitektka, čeprav sem nedvomno tudi to. Priženjena na relativno veliko kmetijo, ki jo partner kolikor zmore intenzivno (spre)obrača v obnovitveno. Oba sva velika ljubitelja (logike) narave, sonca, morja, samooskrbe, divje in udomačene, dobre in podporne, kompleksne in preproste kulinarike, gibanja, mišljenja, dobrega designa, filmov, glasbe in t.i. samozdravljenja (s hrano), ki ga uspešno prakticirava že cca. 3 leta. Skupaj sva par let nazaj začela ustvarjati vrt brez prekopavanja, do katerega imava ogromno veselja. Letos sva pašo končno omogočila osmim kokošim in petim pujsom. To je bil velik dogodek in dobra spodbuda za naslednje življenju podporne projekte. V bližnji prihodnosti naju čaka razvoj ožje okolice domačije (obnova dvorišča, vzpostavitev gozdnega vrta, paše za perutnino/zajce, postavitev čebelnjaka, paše za družinsko kravico…) in s časoma vzpostavitev trajnih nasadov v kombinaciji s pašo in poljedelstvom tudi na večjih površinah travnikov in njiv. Kadar se ne ukvarjam z domačijo in kakšnim arhitekturnim ali oblikovalskim projektom, mi je posebej v veselje šivanje, izdelava surovih mlečnih izdelkov, ustvarjanje z glino, priprava kakšnega res kompleksen obroka iz 99% domačih sestavin, iskanje in spoznavanje gob... :)) Od skupine si želim dobre družbe, srčnih srečanj v živo, zgleda ter izmenjave izkušenj in primerov dobre prakse za lažje premike naprej. 💪

#Zakaj sem tukaj Moje ime je Urška Eržen in originalno prihajam iz Stare Oselice v Poljanski dolini (na eni strani jo omejuje Škofja Loka, na drugi strani pa Cerkno, za boljšo predstavo). Teče osmo leto, ko živim v Ljubljani, in upam da je to tudi zadnje - tekom tega leta se upam da selim v Dol pri Borovnici. Že od malega sem zelo rada brala in pri približno desetih letih začela tudi pisati svoje zgodbe. Od takrat sem prišla daleč, a hkrati ne - svoj stil in besedni zaklad sem dovolj izpopolnila, da me tako kot izpiljene tehnike načrtovanja zgodb ne motijo več pri kreativnem izražanju. Začela (in nikoli dokončala) sem skozi leta že vsaj 20 zgodb, trenutno pa svojo kreativno energijo vlagam v eno izmed svojih najboljših idej do zdaj. V skupnost se pridružujem predvsem z željo po povezovanju s somišljeniki in pridobivanjem nasvetov pri prenovi in ustvarjanju svojega novega doma. V permakulturi sem še precej nova - v letu 2022 sem opravila Malo Šolo Permakulture. Trenutno mi je glavni cilj pridobiti globinsko znanje v specifičnih temah permakulture, za kar vidim priložnost tudi v tej skupnosti. Za finančno preskrbo trenutno delam v 'konvencionalni' službi, kamor me veže tudi potreba po dodatnih finančnih sredstvih za velike prenove (beri: s partnerjem rabiva kredit). Ker čutim, da me tak način življenja pospešeno duši, iščem druge opcije preživljanja, ki bodo bolj v skladu z mojimi strastmi in vrednotami. V prostem času berem in pišem, pa tudi sestavljam sestavljanke in šivam gobeline. Kadar mi zunanji svet postane prenaporen (sem namreč introvert z zgodovino mentalnih stisk), se zatečem h glasbi in organizaciji tega, kar lahko nadziram - svojega direktnega fizičnega in digitalnega okolja. To rezultira v strastnem pospravljanju in organiziranju svojega doma (čistim pa ne rada XD) ter organizaciji osebne zakladnice informacij. Če te zanima kaj več, se pa lahko dobiva na kavi :)

Ime mi je Jakob, moje srce pa najbolje počiva v neokrnjeni naravi. Skozi svoja dejanja si prizadevam k ohranjanju narave in izboljšanju človekovih odnosov z njo in z drugimi soljudmi. Moja esenca želi izboljšati in zdraviti ta planet - na kakšen način pa še ne vem, to moram še odkriti. Sodelovanje z Permakulturnim društvom je zame ena izmed sledi in sestavin k takemu posvečenemu življenju. Slišal sem nek indijanski pregovor, ki pravi, da ima človek izjemen potencial tega, da je zdravilec, ki izboljšuje stanje okoli sebe na vseh ravneh; na materialni, čustveni in duhovni ravni ljudi in vseh živih bitji. Moja naloga je uresničiti ta potencial, na vsaki veliki poti v življenju pa smo seveda pri začetku okorni in nerodni. In ni me sram priznati kje trenutno sem. V svojem vsakodnevnem življenju imam načez več odgovornosti: skrbim za starejšo hišo v šiški, kjer živim in imam vrtiček. Sem redno zaposlen v internem marketing oddelku globalne firme, ki se ukvarja z proizvodnjo komponent za tlačno litje aluminija. Tam sem glavni kreativni vodja, tako da delam vse kar se rabi grafičnega, fotografskega, skrbim za spletno stran, LinkedIn objave, za našo prisotnost na sejmih, načez imam pa vse več operativnih nalog in bolj splošnih marketinških... uglavnem precej široko polje opravil. Z družino (uglavnem jaz) skrbimo za 130 oljk v slovenski istri, tako da vsako leto pridelamo kar dosti ekološkega avtohtonega olivnega olja. Poleg tega pa sem precej običajen in enostaven človek; rad hodim v naravo, če se da bos, čim več v hribe in kopat se v reke. Igram djembe (afriški boben) in ga rad zajamam z drugimi. Ne maram fancy hotelov, raje spim na prostem in se družim ob ognju. Rad odkrivam nove dejavnosti, mišljenja, ukvarjam se z spiritualnostjo, meditiram, po novem hodim na Jogo, ki se mi je kar prikupila. V vsakem človeku, ki ga pogledam v oči poizkušam v njemu najti njegovo dušo, tisti miren konček bitja ki se skriva za vsemi maskami ega. Verjamem pa, da se v vsakemu človeku skriva nekaj dobrega.

Pozdravljena, aktiv(ira)na permakulturna skupnost. Sem Ines in sem tukaj zato, ker si po kakšnih ….hm... osmih? (samo osmih?!?) letih od prvega srečanja s permakulturniki v živo domišljam, da kar pašem zraven. V teh letih se je zgodilo toliko vsega! Pred osmimi leti (še vedno ne morem verjeti, da je samo osem let od takrat…) sem si ultra zaposlena meščanka, poročena mati dveh že odraslih otrok, privoščila PDC Pr'Nebavc. Strašno je bilo! :-D Oni bi kar timske igre pa take fore :-D :-D Nepovratno je bilo. Po intenzivi te sorte ne moreš pogleda več zožiti … Pred tem me je že klicala zemlja in permakultura, kolikor jo je bilo desetletje nazaj mogoče ujeti prek neta. Na osnovi ujetega so v mestu tam, kjer sem prej hotela samo travo za piknik deko in ogrodje za gugalnice in ležalno mrežo, nastajale grede in gradbena korita na balkonu so se polnila po principih lazanje, za hišo so nastali »grobovi talcev«, kot so prvim štirim manjšim huglom rekli prijatelji, prej bazen za otroke se je umaknil okrogli gredi ključavnici (otroci so zrasli!) pa seveda je bila tam tudi zeliščna spirala in za mano je že bilo tudi šolanje za NPK zeliščar. In ker ti vesolje da, kar iščeš, sem dobila celo za rodbino skoraj nebodijetreba 30 let zapuščeno kmetijo. Po ločitvi sem se nanjo preselila sama. Večkrat rečem, da se podeželja verjetno ne bi lotila tako pogumno, če ne bi vedela, da obstajajo ljudje, kakršne povezuje DPS. Naselila sem se v mali »apartma« nad nekdanjo štalo in si mislila, da bom hišo že uredila. V resnici sem urejala predvsem zemljo in papirje, potem pa sva hišo zares uredila skupaj s človekom, ki je prišel, ko je čas dozorel. V leseni hiši, ki stoji točno tam in skoraj tako velika kot prejšnja kamnita, ki je ni bilo mogoče več obuditi v normalno življenje, zdaj živiva Edo in Ines, starša skupaj štirih super punc. Hiša je končno ustvarjena nulta cona (vrt ob hiši do nastal te dni) za sicer cca 4 hektarje strmin, večinoma preraščenih z gozdom. Kakih tisoč kvadratov imajo zdaj zelišča, ostanki starega sadovnjaka bodo postali gozdni vrt. Permakulturni načrt za posestvo, ki je pred leti nastal v sodelovanju s Primožem Turnškom, se malce spreminja, bistvene želje in nameni pa ostajajo enaki …

#Zakaj sem tukaj Sem Alex in živim + delam na majhni (8ha) družinski kmetiji na južnem Gorenjskem (Škofjeloško/Cerkljansko hribovje). Naša družina na tej zemlji živi že par stoletij, verjetno pa tudi več, ampak razen stare hiše in nekaj predmetov nimamo veliko informacij o naših prednikih. Nekaj spominov je moja babica zapisala in si jih lahko preberete na spletni strani kmetije -> podbukovc.si/nasa-zgodba/ V preteklosti smo se predvsem s ciljem samooskrbe ukvarjali z govedorejo, kasneje z rejo drobnice in perutnine, v zadnjih letih pa še najbolj z vrtnarstvom. Poleg načrtovanja dodatnih trajnih nasadov in integriranega sistema, ki vključuje tudi različne živali, se bomo v prihodnjih letih počasi začeli ukvarjati tudi s turistično dejavnostjo. Poleg materialnega aspekta permakulture, ki se veže na zemljo, za katero skrbim, me zanima tudi širše raziskovanje odnosa med človeštvom in naravo - pogosto prek različnih medijev in disciplin. Zato sem tudi tukaj - želim slišati vaše perspektive + zgodbe :) Poleg Društva za permakulturo sodelujem tudi z društvom ŠKUC / Kulturnim centrom Q.